Hiša sama si je želela in ves čas ostala skromna. Táko sta jo želeli ohraniti tudi prenovi (leta 2001 in 2007).

Zemeljsko, sivo kamnito pritličje s kuhinjo/jedilnico in vežo/bilijardnico nas spomni, da smo se z vstopom od nečesa odmaknili, toplo, barvno, svetlo nadstropje pa nas s svojim udobjem zapelje, da se k nečemu drugemu primaknemo.

Hiša sanja svoje življenje, vam pa dopušča, da sanjate tudi drugačne sanje. Spet ne nujno takšnih, kot jih sanjajo drevesa, za katerih krošnje se zdi, kot bi rasle sredi bivališča.

Mir, družba množice dreves, potoka s postrvmi in potočnimi raki, obilje možnosti za sprehode, gorsko kolesarjenje, zmajarstvo ali jadralno padalstvo, največ pol ure stran do vsega, kar vam zna ponuditi civilizacija v Sloveniji, se morda res ne morejo kosati z življenjem v hrupnem blokovskem naselju. Če navržem plezališči Osp in Vipavska Bela, neštete možnosti odkrivanja podzemnega sveta, kar nekaj manjših športnih letališč v neposredni bližini, verjetno ne pomagajo kaj dosti. Internet, elektrika, vodovod, skozi vse leto prevozna cesta, talno ogrevanje, …, so pa itak nekaj, kar premore že marsikdo.

Odsotnost sosedov oziroma takšna oddaljenost, ki ne omogoča ne vidnega ne slušnega stika, so za družabno bitje, kar človek nedvomno je, zagotovo razlogi proti in ne za nakup te hiše, a za vse, ki želijo uživati, je to raj na zemlji.